Ko se srečajo generacije: igre, pesmi in pogovori iz srca

V zavodu O(s)misli. so v preteklem obdobju pod mentorstvom Polone Klavžar in somentorstvom Nikite Lunka izvedli tri študijske krožke, ki so povezovali ljudi različnih generacij, spodbujali raziskovanje lokalnega okolja ter odpirali prostor za učenje, gibanje, druženje, in ohranjanje pomembnih vrednot. 

Prek različnih vsebin so se dotaknili kulturne dediščine, medosebnih odnosov in pomena skupnega preživljanja časa ter ob tem iskali načine, kako lahko znanja in izkušnje iz preteklosti smiselno prenašamo v sedanjost.

Udeleženci so se pogovarjali s starejšimi prebivalci, raziskovali literaturo, opazovali otroke in odkrivali, kako pomembno mesto so imele igre nekoč in kako močno lahko povezujejo ljudi tudi danes.

Raziskovanje je pokazalo, da so bile igre tesno povezane z okoljem, v katerem so otroci odraščali. Na podeželju so prevladovale aktivne skupinske igre ("ravbarji in žandarji", "slepe miši" ter "volk, koliko je ura"), medtem ko so bile v mestih pogostejše igre, ki so zahtevale več spretnosti in manj prostora. Posebno zanimanje je vzbudilo medgeneracijsko srečanje otrok, staršev in starejših prebivalcev, ki je pokazalo, da igra tudi danes ostaja univerzalen jezik povezovanja in sodelovanja. 

V juniju so zanimive igre predstavili na srečanju babic, staršev in otrok. Nasmejali so se ob igri "miška kaško kuhala", se razgibali z "ravbarji in žandarji", zaključili pa z vsem ljubo "kanglica, kanglica vodo drži". Ob refleksiji so bili odrasli veseli, da so ponovno obudili igre, ki jih že dolgo niso igrali, priznali, da se v življenju premalo igrajo, in dobili nekaj idej, kaj se bodo lahko z otroki igrali ter se z njimi še bolj povezali.

Drugi študijski krožek je bil posvečen ljudskim pesmim Notranjske in njihovemu ohranjanju. Pesmi so bile nekoč pomemben del vsakdanjega življenja – spremljale so delo, praznovanja, otroško igro in druženja, ljudem pa so pomagale izražati občutke, pripovedovati zgodbe ter ohranjati občutek pripadnosti skupnosti.

Udeleženci krožka so raziskovali pesmi, ki so jih nekoč prepevali odrasli in otroci, iskali razlike med posameznimi kraji ter zbirali zgodbe domačinov, povezane s petjem in ljudskim izročilom. Skozi raziskovanje in skupno petje so ponovno obujali del dediščine, ki počasi izginja. 

Tretji študijski krožek z naslovom Narava kot učilnica odnosov pa je raziskoval vpliv narave na partnerske odnose in odnose med odraslimi. V času, ko hiter življenjski tempo pogosto zmanjšuje prostor za iskren pogovor in medsebojno povezanost, so udeleženci  iskali načine za boljše razumevanje sebe in drugih.

Srečanja so potekala na različnih lokacijah v okolici Javornikov in Cerkniškega jezera ter združevala vodene sprehode, opazovanje narave in pogovore o medosebnih odnosih, komunikaciji, vrednotah in sprejemanju različnih pogledov. Naravno okolje se je izkazalo kot prostor, ki omogoča več sproščenosti, odprtosti in pristnih pogovorov. Udeleženci so ozavestili, da je življenje v paru oziroma skupnosti nenehno delo, ki se nikoli ne konča. 

Izvedeni študijski krožki so pokazali, da imajo skupno raziskovanje, izmenjava izkušenj in povezovanje različnih generacij pomembno vlogo pri oblikovanju skupnosti. Ne glede na to, ali gre za otroške igre, ljudske pesmi ali raziskovanje odnosov v naravi, vse tri vsebine povezuje ista misel – da največjo vrednost pogosto ustvarjajo prav pristni stiki med ljudmi.

V Zavodu O(s)misli. verjamejo, da dediščina, znanje in medsebojni odnosi zares živijo takrat, ko jih delimo, skupaj ustvarjamo ter prenašamo naprej. Prav zato bodo tudi njihove prihodnje aktivnosti usmerjene v povezovanje ljudi, spodbujanje sodelovanja ter ohranjanje bogastva našega lokalnega prostora.

Vir: Zavod O(s)milsi.